Zgodovina razvoja kemičnega svinčnika

May 15, 2023

Izraz kemični svinčnik se je prvič pojavil leta 1888, ko je ameriški novinar John Lauder zasnoval pisalo, ki je kot pero uporabljalo kroglico, vendar mu ni uspelo, da bi bilo to priročno blago za ljudi.


Leta 1895 so na britanskem trgu začeli prodajati tudi komercialne nepisalne kemične svinčnike, ki pa zaradi ozke uporabe niso postali popularni. Leta 1916 je nekdo v Nemčiji zasnoval in izdelal tudi nov tip kemičnega svinčnika, katerega struktura je bližja današnjemu kemičnemu svinčniku, vendar je njegova zmogljivost slaba in ni pritegnil širše pozornosti.


Madžarski novinar Ladislo Biro se dobro zaveda težav z navadnimi nalivnimi peresi. Biró verjame, da je prišel na idejo, da zamenja tradicionalno črnilo s peresom, ki uporablja hitro sušeče črnilo, med obiskom časopisa. Črnilo, ki se uporablja za časopise, se posuši skoraj v trenutku in ne pušča madežev. Biro je obljubil, da bo podobno črnilo uporabil za novo vrsto pisalnih pripomočkov. Da bi preprečil, da bi lepljivo črnilo zamašilo njegovo pero, je ponudil namestitev majhnih kovinskih kroglic, ki bi se lahko vrtele na konici cevi, v kateri je to hitro sušeče črnilo. Ta kovinska krogla bo imela dve funkciji: kot pokrovček za pisalo, ki preprečuje izsušitev črnila. Povzroči, da črnilo teče iz peresa z nadzorovano hitrostjo. Junija 1943 sta Bíro in njegov brat Georg, kemik, zaprosila za nov patent pri Evropskem patentnem uradu in izdelala prvi komercialno dostopen kemični svinčnik Biro. Kasneje je britanska vlada odkupila pravice do uporabe patentiranih kemičnih svinčnikov in jih dala na voljo posadkam RAF. Poleg tega, da so kemični svinčniki močnejši od tradicionalnih nalivnih peres, jih je mogoče uporabljati tudi pri nizkih tlakih v visokem zraku (kjer se lahko črnilo tradicionalnega nalivnega peresa razlije). To so dobro uporabljali v RAF, zaradi česar je kemični svinčnik Biro postal uspešnica z odobravanjem, ki se je v 2. svetovni vojni pogosto uporabljal v vojski zaradi svoje robustnosti in sposobnosti prilagajanja okolju na bojišču.


V ZDA je Milton Renault leta 1945 predstavil nov kemični svinčnik in ga prvič uspešno dal v komercialno proizvodnjo, da bi nadomestil takrat priljubljeno nalivno pero. Ta kemični svinčnik uporablja majhno kroglico za sproščanje visoko koncentriranega želatinskega črnila na papir. Kemični svinčnik Renault je preprost pisalni pripomoček in se trži kot "prvo pisalo, ki lahko piše pod vodo". Renault je prodal 10,000 kemičnih svinčnikov, ko je prvič lansiral nov kemični svinčnik. Ti prvi kemični svinčniki so zelo dragi (po 10 USD), predvsem zaradi nove tehnologije.


Leta 1945 je bil izdelan prvi poceni kemični svinčnik. Takrat je Francoz Marcel Bich razvil industrijski postopek za izdelavo kemičnih svinčnikov, kar je privedlo do občutnega znižanja stroškov na enoto. Leta 1949 je Bich v Evropi predstavil svoj kemični svinčnik. Te kemične svinčnike je poimenoval "BIC", kar je poenostavljena različica njegovega imena, ki si jo je bilo lahko zapomniti. Deset let kasneje je BIC svoje kemične svinčnike prvič prodal na ameriški trg. Potrošniki sprva niso bili naklonjeni nakupu kemičnih svinčnikov BIC, ker so drugi proizvajalci že predstavili veliko kemičnih svinčnikov na ameriškem trgu. Da bi razblinil oklevanje potrošnikov, je BIC sprožil razburljivo nacionalno televizijsko kampanjo za promocijo kemičnega svinčnika potrošnikom "uporabi enkrat, uporabi ga vsakič!" In prodal ta kemični svinčnik za samo 29 centov. BIC je objavil tudi televizijske reklame, ki prikazujejo njihova peresa, ki streljajo iz pušk, privezana na drsalke in celo nameščena na udarno kladivo. V enem letu je konkurenca prisilila, da je cena vsakega peresa padla pod 10 centov. BIC vsak dan proizvede na milijone kemičnih svinčnikov!


Kemični svinčnik je pisalni pripomoček, ki uporablja vrtenje jeklene kroglice za pisanje s črnilom na papir. Po drugi svetovni vojni so kemični svinčniki prišli na Kitajsko. Preudarni poslovneži so oglaševali "atomska peresa", da bi ustvarili prodajo z izkoriščanjem posledic atomske bombe, ki je eksplodirala na Japonskem. Pravzaprav "kemični svinčnik" nima nobene zveze z atomi, se pa podobno izgovarja. Kemični svinčniki so kmalu postali priljubljeni v svetu. Samo Japonska porabi 400 milijonov kemičnih svinčnikov na leto. Kemični svinčnik lahko piše, ker lahko jeklena kroglica v konici izvleče črnilo, ki se hitro suši, in ga prepiše na papir, ko se zvije. Rečeno je, da japonski kemični svinčniki vsebujejo dovolj suhega črnila za pisanje 20 000 znakov. Vendar pa se bo po številu napisanih besed razmik med jekleno kroglo in jekleno okroglo cevjo postopoma povečal, tako da bo črnilo izteklo iz reže in pogosto umazalo oblačila itd., kar je zelo neprijetno.


Lastnik majhnega podjetja na Japonskem se je domislil trika: namestite manj suhega črnila, tako da lahko s črnilom v polnilu napišete le več kot 10000 besed in ga zmanjka, tako da je problem puščanja olja v ponovno polnjenje kemičnih svinčnikov je rešeno. Zato je prijavil patent za izdelavo kratkega polnila za kemični svinčnik in kemičnega svinčnika, kar so kupci dobro sprejeli. Ta način reševanja problemov se zdi nekakšno rezanje vogalov, v bistvu pa je to inovacija, inovacija v idejah in metodah za reševanje problemov, ki jih ljudje takrat niso mogli rešiti.


Kemični svinčniki so bili v 50. letih 20. stoletja dražji od nalivnih peres in jih po uporabi niso radi zavrgli, po polnjenju pa so jih lahko uporabljali naprej v specializiranih trgovinah s peresniki. Pravijo, da je Madžar Bilo, lektor v tiskarni, zaradi natisnjenega jasnega vzorca, več vlage, s peresom za menjavo, besede zlahka pronicajo in so zamegljene, zato uporablja jeklene kroglice, da pokrije črnilno cev za pisanje, ni lahko ustvariti prejšnjih težav. Pozneje je Bilo svoj izum posredoval RAF, prve kemične svinčnike pa je izdelala britanska tovarna letal. Do druge svetovne vojne so Američani prevzeli Bilovo iznajdbo. Leta 1916 je Nemec Lisper oblikoval nov kemični svinčnik, ki pa ni bil promoviran. Do izbruha druge svetovne vojne je ameriška vojaška industrija predlagala izdelavo peresa, primernega za pisanje na visoki nadmorski višini, ki ne pušča, ga ne prizadene mraz in vročina, ki lahko shrani veliko količino črnila in ga ni treba polivati. pogosto in dal visoko nagrado. Leta 1944 je čikaški poslovnež Reynolds videl to kot odlično priložnost za obogatenje in je zaradi svojega živahnega uma povabil ljudi, naj izboljšajo Lisperjevo pero, in uspelo mu je v približno enem letu. Ravno ko so ZDA odvrgle atomsko bombo na Japonsko, je poleg atomske bombe reklamiral tudi svoje pero in ga poimenoval Atomic Pen, ki je hitro preplavilo svet.

 

Pošlji povpraševanjeline